| Zgodovina |
|
Območje
Apaškega polja je bilo poseljeno že v neolitiku in potem vedno gosteje
prav do konca antike. Čeprav je ozemlje arheološko slabo raziskano pa
vemo,da so se v zgodnjem srednjem veku in prej tod gibala in
naseljevala različna plemena (Iliri, Kelti, Rimljani, Germani, Huni,
Langobardi…). Fizični ostanki so vidni v obliki ilirskih gomil,
raztresenih po okoliških gozdovih ter rimski medaljon s podobo zakoncev
iz 2. stoletja, vzidan v vežo dvorca Freudenau v Črncih, ki pa verjetno
ni bil najden na tem ozemlju. V obdobju srednjega veka lahko
zaznamujemo dve obdobji, v katerih so se na tem ozemlju poseljevali
Slovani: predmadžarsko in pomadžarsko, ki se je končalo šele v 13.
stoletju. V tem obdobju so nastali danes že „izginuli” strelski dvorci,
v njihovi okolici pa naselja. Upravno je takrat ozemlje pripadalo
Štajerski, cerkveno pa salzburški nadškofiji in njeni radgonski
pražupniji. Značilne so bile sklenjene vasi na ravnini in majhna
razkropljena naselja po gričih. Območje je bilo zaradi bližine reke
Mure ter rodovitne zemlje že od nekdaj zelo primerno za obdelovanje. Že
v 12. in v začetku 13. stoletja so omenjene vasi Plitvica, Črnci in
Apače. Usoda krajev in prebivalstva je bila v veliki meri odvisna od
reke Mure, njene širokogrudnosti in muhavosti. Poplave, ki jih je reka
prizadejala območju apaškega polja so bile velikokrat katastrofalne in
so odnašale cele vasi. Vzporedno je v valovih potekala nemška
kolonizacija.
Zgodovina
baročnega dvorca Freudenau v Črncih ter kužnih znamenj na področju
celotnega Apaškega polja govori, da je na mestu dvorca Freudenau že
sredi 13. stoletja stal strelski dvorec, ki je omenjen v Otokarjevem
deželnem knežjem urbarju 1265-67. Današnja baročna stavba je iz začetka
17. stoletja. Po njegovih načrtih naj bi zgradili biser baročne
arhitekture na Slovenskem. Dvodelni francoski park prištevamo med
zgodnejše tovrstne baročne stvaritve na Slovenskem, a je zelo slabo
ohranjen. Podobno je z ostanki kapele na severnem robu posestva, ki je
že skoraj razpadla. Posebnost dvorca je okrogli rimski relief iz 2.
stoletja, vzidan v veži severnega vhoda, ki predstavlja zakonca.
Skozi
stoletja je dvorec zamenjal več lastnikov, v začetku 20. stoletja pa je
njegov lastnik postal dunajski veletrgovec s kavo Julius Meinl. Med
drugo svetovno vojno je dvorec zasedel okupator, Meinl pa je z ženo, ki
je bila židovskega porekla, zapustil posestvo. V tem času naj bi bilo v
parku tudi teniško igrišče. Po 2. svetovni vojni je dvorec Freudenau
prišel v last države Jugoslavije, pozneje je prostore v njem koristil
kmetijski kombinat. Dvorec je pred kratkim dobil privatnega lastnika.
Med
15. in 18 stoletjem je tod razsajala kuga. Na to kažejo številna kužna
znamenja iz tega časa, zgrajena ob cesti od Apač do Cmureka, ki
predstavljajo mejo, do kod naj bi se kuga širila. Apaška cerkev
Marijinega vnebovzetja je omenjena okrog leta 1440, po zadnjih podatkih
pa naj bi bila še približno 200 let starejša. Njena glavna znamenitost
je rozeta, ki je ena znamenitejših v srednji Evropi, saj je izklesana
iz enega samega kosa kamna. Cerkev je velika in na širšem območju spada
med starejše. Leta 1929 je kraj dobil tudi luteransko skupnost.
Sestavljajo jo predvsem priseljenci iz Prekmurja. Nekdanjo hišo so
preuredili v evangeličansko cerkev, ki stoji in deluje še danes. Tudi
šolstvo ima na tem območju dolgo zgodovino, saj so leta 2004 praznovali
200-letnico organiziranega šolstva v Apačah, zadnji podatki pa kažejo
da naj bi šolstvo obstajalo že prej. V prvi polovici 20. stoletja sta v
Apačah delovali dekliška in deška šola. Danes stoji v Apačah ena
najmodernejših osnovnih šol v Sloveniji.
Prebivalstvo na apaškem polju se je ukvarjalo pretežno s kmetijstvom,
vinogradništvom, z obrtjo, posebnost pa so bili številni mlini, za
katere je bil speljan poseben kanal Mure, enajst-mlinski kanal. Nekaj
starih mlinov stoji še danes, npr. v Črncih in Segovcih. Prebivalstvo
se je po popisih iz 19. stoletja po večini opredeljevalo za nemško
govoreče, saj je bilo območje skozi zgodovino močno kolonizirano,
vendar pa po tem ne moremo sklepati, da je bila velika večina nemškega
porekla. Po prvi svetovni vojni je z nastankom kraljevine Jugoslavije
uradni jezik postal slovenski. Še zmeraj pa je na tem prostoru živelo
veliko t.i. “apaških Nemcev”. Po 2. svetovni vojni je teh ostalo le
nekaj družin, na ozemlje pa se je priselilo prebivalstvo z območja
celotne Slovenije.
Hrast kot simbol
Obstajal
je običaj, da so mlade neveste dobile hrastov list kot znak, da so
odrasle in lahko rodijo potomce. To naj bi simboliziralo predvsem
plodnost. Hrast zaradi svoje žilavosti in trdnosti simbolizira tudi
moč. Znan je rek: „Močan kot hrast”. Prav zaradi tega so hrastov les
uporabljali tudi sodarji. Ponekod pa je hrast poleg vrbe simboliziral
tudi drevo, pod katerim se zbirajo čarovnice. Če v soju mesečine
pogledamo v mogočno krošnjo Niderlovega hrasta velikana, vemo zakaj. Še
mnogo bolj skrivnosten pa je naš hrast, Oče panonskih hrastov. Morda ga
je zasadila rimska vojska, ki je tukaj našla zavetje pred bitkami z
germanskimi plemeni. Morda je v njegovi senci stal sam Atila, ko je s
svojimi Huni drvel nad rimsko državo in podjarmljal vse, ki so mu bili
napoti. Morda so pod njim našli zavetje naši predniki Slovani, ko so
naseljevali to območje. In morda je naslednji dan reka Mura ponovno
prestopila bregove in potisnila naš hrast v tisočletni sen. Sedaj je
spet prišel na plano, da bi nam nekaj povedal.
Avtor: Vasja Rovšnik Viri:
|
